Medij: Reporter Avtorji: Glucks Nenad Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: Slovenija Datum: 21. 02. 2011 Stran: 43
Sodniška zavrnitev neposredne obtožnice zoper padla tajkuna Boška Šrota in Igorja Bavčarja lahko začetek sojenja zavleče tudi do dve leti. Poznavalci se sprašujejo, zakaj so se sodniki odločili za to, saj so dokazi, navedeni v obtožnici, trdni in verodostojni.
Tožilec Jože Kozina iz Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri vrhovnem tožilstvu, ki je pripravil neposredno obtožnico zoper Boška Šrota, Igorja Bavčarja in še sedem drugih fizičnih oseb ter šest gospodarskih družb, je bil nad odločitvijo sodišča vidno ogorčen. Čeprav je neposredno obtožnico na ljubljansko okrožno sodišče vložil že julija lani, je izvenobravnavni senat sodnikov o njej odločil šele pred nekaj dnevi. Tožilcu se je zdelo več kot polletno obdobje odločanja v zadevi, ki je nujna, nesprejemljivo. Na sodišču se branijo, da so vse zapletene in obsežne ugovore rešili v manj kot mesecu dni. Pravijo, da nekateri obdolženci pošte v zvezi z obtožnico niso takoj dvignili, zadnji ugovor je bil vložen šele pred mesecem dni. Prav ta podatek priča, da se utegne postopek v tej zadevi zaradi velikega števila obdolžencev in prič vleči leta. Očitno bo velik problem za sodišče že zagotovitev prisotnosti obtožencev na obravnavi. Poznavalci, ki so seznanjeni z neuspelo neposredno obtožnico, so zato še toliko bolj začudeni nad sodniško odločitvijo, ki utegne začetek sojenja zaradi postopka sodne preiskave zamakniti tudi za dve leti. Prepričani so, da je že obtožnica kvalitetno napisana z dovolj trdnimi dokazi za začetek sojenja.
Bavčarjev medijski spektakel
Sodna preiskava pomeni naslednje: po zahtevi tožilca za sodno preiskavo bodo odvetniki obdolžencev zagotovo vložili ugovore, preiskovalni sodnik bo moral še pred sklepom o uvedbi preiskave zaslišati vse obdolžence. Med preiskavo bo preiskovalni sodnik zaslišal vse priče, pridobil izvedeniška mnenja, se seznanil z dokaznim gradivom. Šele ko bo ugotovil, da je stanje dovolj razjasnjeno, bo končal preiskavo, in tedaj se bo tožilec odločil za vložitev obtožnice ali odstop od pregona. Pri tem seveda preiskovalni sodnik ne obravnava le ene zadeve. Že samo to, da vsi obdolženci prejmejo sklep o uvedbi preiskave, lahko traja mesece. Tožilec Kozina je bil glede na opisano razumljivo frustriran zaradi odločitve sodnikov, ki bo tako podaljšala postopek. Govoril je celo o krizi odločanja na sodišču, krizi v državi, kjer ni jasnih odločitev, kaj je kaznivo in kaj ne, članek novinarja Dnevnika o »tožilskem fiasku v tej zadevi« pa označil za sranje.
Oglasil seje tudi padli tajkun Igor Bavčar, sicer obdolžen za nadaljevano kaznivo dejanje pranje denarja. Po njegovem je bila neposredna obtožnica le sredstvo za medijski spektakel. Kot pravi, bo dokazal, da ni bilo pri trgovanju s finančnimi instrumenti nič protizakonitega in da ni davčni dolžnik. Seveda Bavčar ve, da mu ne bo treba na sodišču dokazovati ničesar, pač pa mu bo tožilec dokazoval storitev kaznivega dejanja. In dokazov, tako v njegovem primeru kot v drugih, ne manjka.
Osrednji lik Boško Šrot
Osrednja oseba procesa je nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško, nekoč laški tajkun Boško Šrot. Vse se je vrtelo okoli njegovega poskusa menedžerskega prevzema Pivovarne Laško, vsi preostali akterji kazenskega postopka so pri tem igrali stransko vlogo. No, Bavčar je medtem igral svojo igro pri poskusu prevzema Istrabenza. Poleg Šrota in Bavčarja so obdolženi še Nastja Sušinski, Kristjan Sušinski, Bahtijar Bajrovič, Branko Lipovec, Danijela Rakovič, Matjaž Rutar in Vesna Rosenfeld (ob teh še družbe Microtrust, Sportina, Atka Prima, Kolonel, Durox in Cogito). Razvpita Danijela Rakovič, nekdanja uslužbenka mariborske Pro banke, je slovensko javnost in državne organe dve leti zavajala z vlogo lastnice družbe Kolonel in s tem ene najbogatejših Slovenk. Dejanska lastnika Kolonela sta bila po družbi Atka Prima zakonca Boško Šrot in Anica Aužner Šrot. Lastniška veriga je tekla naprej do Centra naložb, ki ga je najprej prevzel Kolonel. Center naložbe je prevzel družbo Infond Holding. Po slednjem in še treh slamnatih prevzemnikih (Cestnega podjetja Maribor, Fidine in Kota) je Šrot obvladoval celotno Skupino Pivovarne Laško, v kateri so bile poleg osrednje družbe še Radenska, Pivovarna Union, Delo in Fructal. Šrotu pri poskusu prevzema tožilstvo očita nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja in nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin.
109 milijonov evrov škode
V času, ko je Šrot vodil Skupino Pivovarne Laško, je odvisnim družbam Radenski, Pivovarni Union, Fructalu in Delu odredil veliko posojil, s čimer so se sredstva teh družb neposredno ali posredno po drugih družbah stekala v Cestno podjetje Maribor, Center naložbe, Infond Holding, vse zaradi njegovega nebrzdanega pohlepa po prevzemu Pivovarne Laško. Po ugotovitvah tožilca Kozine je tako skupaj družbam skupine Pivovarna Laško povzročil za več kot 109 milijonov evrov škode, saj družbi Center naložbe in Infond Holding v stečaju tega zneska posojil nista vrnili. Od tega je Pivovarni Union Šrot povzročil škodo v višini 45 milijonov evrov, Radenski 40 milijonov evrov, Fructalu 9,4 milijona evrov, Pivovarni Laško 7,6 milijona evrov in medijski hiši Delo sedem milijonov evrov. Infond Holding je del tako pridobljenih posojil v nasprotju z zakonom o gospodarskih družbah uporabil za nakup delnic Pivovarne Laško in za odplačilo kreditov bankam, skratka za izvajanje menedžerskega prevzema skupine Pivovarna Laško.
Ob zgodbi o Šrotovem milijonskem oškodovanju več družb ne moremo mimo vloge Darijana Koširja, tedanjega odgovornega urednika časnika Delo (zdaj, povedno, direktor Pahorjevega urada vlade za komuniciranje). Čeprav je spomladi leta 2009 že vsa država vedela za Šrotov sprevrženi poskus prevzema Pivovarne Laško, je Košir igral vlogo hlapca svojega gospodarja Šrota. Prav v času (maja 2009), ko je Šrot družbo Delo izrabil, da je Centru naložbe in Infond Holdingu dala posojilo v vrednosti skupaj sedem milijonov (nikoli vrnjenih) evrov, je Košir v svojih tekstih v časopisu Delo na vse kriplje branil interese Šrota.
Je Košir vedel?
Tako je Košir kot hlapec stokal, da »je ena polovica koalicije za sporazum s Šrotom, druga, bolj vročeglava, pa raje izstopi iz koalicije, kakor da bi se pogovarjala ...« Na začetku junija 2009 se je zgražal nad »vojno politike proti domnevnemu tajkunu Bošku Šrotu«, in to zgolj zato, ker je Urad za varstvo konkurence v zvezi s Šrotom opravljal svoje delo. V svojih komentarjih se je spraševal, »mar dogovor s Šrotom res ni mogoč?«. Košir tedaj ni bil le odgovorni urednik Dela, temveč je bil tudi član upravnega odbora družbe Dela, poleg Andrijane Starina Kosem, Petra Puhana in Mojce Jazbinšek. Po naših podatkih bo slednja tudi priča tožilstva v postopku zoper Šrota v zvezi s sestankom januarja 2009 in Šrotovim ukazom, daje treba vsa prosta denarna sredstva družb iz skupine Pivovarna Laško nakazovati v podjetji Center naložbe in Infond Holding, Vprašanje je, ali je Košir kot član upravnega odbora Dela za to vedel. Ne glede na to pa je s sprevrženim hranjenjem lika in dela svojega gospodarja, ki je zaradi pohlepa uničeval velik del slovenskega gospodarstva, dosegel redko videno novinarsko dno.
Bavčarjevo veliko pranje
V zvezi s kazenskim pregonom Igorja Bavčarja, obdolženim pranja denarja, je treba pojasniti okoliščine. Boško Šrot je septembra 2007 pri notarju Miru Košaku podpisal pogodbo o odsvojitvi in pridobitvi poslovnega deleža v družbi Plinfin, s katero je Pivovarna Laško prodala svojo hčerinsko družbo Plinfin družbi Sportina Bled lastnika Bahtijarja Bajroviča. V to prodajo je bil vključen tudi paket 378 tisoč delnic družbe Istrabenz, ki jih je pred tem Pivovarna Laško prenesla na Plinfin. Paket delnic je Šrot prodal po ceni 23 milijonov evrov, čeprav je bil tedaj glede na borzni tečaj delnic Istrabenza vreden dobrih 48 milijonov evrov, torej 25 milijonov evrov več.
Pravico do teh delnic je na podlagi lažnivo prikazanih datumov opcijskih pogodb med Sportino in družbo Microtrust direktorja Nastje Sušinskega (kasneje direktorja Maksime Holdinga) pridobil iMicrotrust in jih prodal družbi Pomfin po ceni 49 milijonov evrov; s tem je ustvaril dobiček 25 mio evrov. Ta dobiček je Nastja Sušinski v skupnem znesku 3,3 milijona evrov nakazal na bančni račun svojega brata Kristjana Sušinskega ter skoraj 22 mio evrov na bančni račun Igorja Bavčarja. Kristjan Sušinski je bil sicer izvršni direktor za finance v Istrabenzu pod vodstvom Igorja Bavčarja. Ta je en del zneska v višini 12 mio evrov prejel od Microtrusta oktobra 2007, drugi del v višini 9,7 milijona evrov pa februarja 2008. Pri tem je tudi Bavčar po ugotovitvah tožilca pred tem podpisal lažne antidatirane opcijske pogodbe z Microtrustom v zvezi s prodajo delnic Istrabenza.
Smer Nizozemska
Tožilec Bavčarju očita, da je skušal prikriti izvor denarja tako, da je še isti dan, 24. oktobra 2007, ko je prejel »prvi obrok«, pet milijonov evrov nakazal naprej na nizozemsko družbo Poteza Netherlands, s čimer naj bi to družbo kupil. Novembra 2007 je 6,5 milijona evrov nakazal kot plačilo računa na bančni račun družbe FB Investicije. Ta družba v lasti Bavčarja je bila največji lastnik družbe Maksima Holding, ki je imela v lasti četrtino delnic Istrabenza. Septembra 2008 je 260 tisoč evrov od »zasluženega« denarja nakazal na bančni račun svoje hčerke Špele, oktobra 2008 pa 270 tisoč evrov na račun Bojana Finka, predsednika nadzornega sveta Maksime Holding in svojega prijatelja. Novembra 2008 je nakazal 400 tisoč evrov Bojanu Korsiki, prav tako svojemu prijatelju, tedaj članu nadzornega sveta Istrabenza. Po mnenju tožilca Kozine je imel z opisanimi transakcijami namen oprati in prikriti nezakoniti izvor denarja.
Nastja Sušinski je prav tako kot Bavčar obdolžen nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja, poleg tega pa še pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Njegov brat Kristjan naj bi storil kaznivo dejanje pranja denarja, Bahtijarja Bajroviča sumijo pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Res zanimive bodo sodne obravnave, na katerih bo Bavčar na sodišču pojasnjeval zakonitost vsega opisanega.
Nepotrebno izgubljanje časa
Na podlagi napisanega in še vec drugih listinskih dokazov je tožilec sklepal, da bi bila predhodna vložitev zahteve za preiskavo zgolj nepotrebno izgubljanje časa in povsem neplodno odlašanje s sprejetjem ustrezne odločitve. Po izkušnjah, koliko časa v Sloveniji trajajo sodne preiskave in sojenja, v katerih je udeleženih veliko obdolžencev in prič, lahko že zdaj napovemo, da nihče od omenjenih še več let ne bo videl zaporov od znotraj, če jih sploh kdaj bo. Toda ne obupujte, tako predsednik Danilo Turk kot minister za pravosodje Aleš Zalar nam zagotavljata, da je Slovenija pravna država.