Medij: Dnevnik Avtorji: Sebastjan Morozov, Matjaž Polanič Teme: Gospodarstvo Rubrika / Oddaja: Poslovni Dnevnik Datum: 19. 12. 2011
Ljubljana - Če bi Agrokorju uspel prevzem Mercatorja, bi morali vsi njegovi dobavitelji zaradi daljših plačilnih rokov hrvaškega podjetja (upoštevajoč obstoječe roke) nujno zbrati kar okoli 450 milijonov evrov dodatnih likvidnostnih sredstev, kažejo naši izračuni. Večina tega zneska odpade na slovenske dobavitelje, ki imajo na Mercatorjevih policah za zdaj še vedno prevladujoč položaj. Ker se številna slovenska prehrambena podjetja trdno borijo za preživetje na trgu, banke pa jim le s težavo reprogramirajo posojila, kaj šele, da bi jim odobrila nova, bi ob občutnem podaljšanju plačilnih rokov marsikatero podjetje po vsej verjetnosti moralo zapreti vrata. Zato ne preseneča, da so Agrokorjevi apetiti po Mercatorju strah pognali tudi v kosti dobaviteljem največje slovenske prodajne verige.
Agrokor s pomočjo dobaviteljev do brezobrestnega posojila
Če predvidimo, da znaša obrestna mera za najem posojila za financiranje obratnega kapitala okoli šest odstotkov, bi morali Mercatorjevi dobavitelji (upoštevajoč 450 milijonov evrov) za obresti plačati skoraj 27 milijonov evrov več na letni ravni, v petih letih pa bi ta znesek znašal čez 130 milijonov evrov. Po drugi strani bi takšno podaljšanje plačilnih rokov pomenilo, da bi lahko (pre)zadolženi Agrokor na plečih Mercatorjevih dobaviteljev prejel skoraj pol milijarde evrov posojila, za katerega mu ne bi bilo potrebno plačati niti promila obresti.
Sodeč po podatkih iz Agrokorjevih bilanc hrvaška skupina svojim poslovnim partnerjem račune v povprečju poravnava šele na 150. dan, medtem ko Mercatorjevi dobavitelji na plačilo v povprečju čakajo okoli 70 dni. Ker so plačilni roki pri kmetijskih izdelkih in svežih izdelkih v trgovski branži običajno bistveno krajši kot pri tehničnih izdelkih in izdelkih z daljšim rokom trajanja, bi prenos tovrstne Agrokorjeve poslovne politike v Mercator prizadelo zlasti prehrambena podjetja. Zato nas je zanimalo, kakšen vpliv bi imelo podaljšanje povprečnih plačilnih rokov na 150 dni na njihovo poslovanje. V vseh podjetjih, med katerimi se nekateri niso želeli javno izpostavljati, so opozorili, da bi to bistveno ogrozilo njihovo poslovanje.
Možne težave v celi verigi povezanih partnerjev
Predsednik uprave in generalni direktor Perutnine Ptuj Roman Glaser je pojasnil, da bi vsak radikalen poseg v ustaljene plačilne roke lahko imel v Sloveniji pomembne posledice. Njihovo porušenje bi lahko namreč povzročilo težave v celotni verigi povezanih partnerjev. "Trenutno naši plačilni roki znašajo od 30 do največ 70 dni, poslabšanje plačilnih rokov, kot ga omenjate, pa bi za nas predstavljalo velik likvidnostni šok," je ocenil predsednik uprave Panvite Peter Polanič. Predsednik Žitove uprave Toni Balažič je povedal, da bi se njihove potrebe po obratnem kapitalu povečale za okoli 20 odstotkov, kar pomeni, da bi se finančni dolg Skupine Žito zvišal za 10 do 15 milijonov evrov. "Zaradi višjega finančnega dolga bi se povečali tudi stroški financiranja, poslabšala pa bi se tudi naša finančna slika," še dodaja Balažič, Polanič pri tem opozarja, da so banke trenutno veliko manj naklonjene kreditiranju gospodarstva kot v obdobju pred krizo. Podobnega mnenja je tudi predsednik uprave Tovarne olja Gea Igor Hustić, ki je pojasnil, da bi jim tako podaljšanje plačilnih rokov podražilo tudi samo poslovanje. Janez Rebec, predsednik uprave Pivka perutninarstva, je povedal, da bi podaljšanje plačilnih rokov pomenilo grozen pritisk na slovensko živilsko industrijo. "V tem primeru bi morali takoj na banko po posojilo," je dodal.
Nekateri daljših plačilnih rokov ne bi prenesli
Toni Balažič je prepričan, da bi glede na nizko dobičkonosnost slovenskega prehrambenega sektorja številna podjetja težko financirala takšno povečanje stroškov financiranja. "Kako bi to vplivalo na prehrambeno industrijo je sicer odvisno od primera do primera, na splošno pa bi bilo to za slovensko prehrambeno industrijo veliko breme," je ocenil tudi Hustić. Prav zaradi podražitve cen surovin so morala namreč prehrambena podjetja že letos iskati dodatne vire financiranja, dvige na surovinskih trgih pa so v le manjši meri uspela prenesti v ceno izdelkov.
Kot je pojasnil predsednik uprave Mlekarne Celeia Marjan Jakob podaljšanja plačilnih rokov na 150 dni ne bi zmogli. "Takšen scenarij je za nas nesprejemljiv. Že zdaj so plačilni roki predolgi. Če smo že vstopili v EU, ne vem, zakaj se ne ravnamo po njih tudi glede plačilnih rokov, ki znašajo 30 dni," je komentiral Jakob. Pri tem se sprašuje, ali bodo kmetje zadovoljni, če bodo dobili mleko plačano v 150 dnevih. Prva dama Pomurskih mlekarn Bernardka Hlebič je ocenila, da bi mlekarna v primeru podaljšanja plačilih rokov zaradi specifikacije posla pri nekaterih proizvodih imela sredstva vezana približno eno leto. Pri tem je Hlebičeva izpostavila proizvodnjo sira, ki jo je zaradi večmesečnega zorenja sira potrebno financirati. "Čeprav zaradi razpršenosti prodaje nismo življenjsko odvisni od Mercatorja, bi nam daljši plačilni roki otežili poslovanje, na letni ravni pa bi potrebovali za okoli pet milijonov evrov več obratnega kapitala," je dodala Hlebičeva. Kako bi na njihovo poslovanje vplivalo podaljšanje plačilnih rokov, v Pivovarni Laško niso konkretno pojasnili (trenutno jim kupci račune poravnavajo v okoli 50 dneh), po naših izračunih pa bi morali zaradi tega v Skupini Pivovarna Laško najeti za okoli 15 milijonov evrov likvidnostnih posojil.
Zaradi daljših plačilnih rokov ob še preostali dobiček
Največjih 15 slovenskih prehrambenih skupin na letni ravni ustvari slabi dve milijardi evrov prihodkov, po podatkih s konca lanskega decembra pa imajo v terjatvah do kupcev, se pravi predvsem do trgovskih verig, za okoli 400 milijonov evrov sredstev oziroma nekaj več kot dvomesečno prodajo. Kolikšen del prihodkov ustvarijo v Mercatorju, ni znano, glede na tržni delež Mercatorja v Sloveniji in trgih nekdanje skupne države pa so za slovensko prehrambeno industrijo Mercatorjeve prodajne police brez dvoma ključnega pomena. Že sedaj največja prehrambena podjetja v Sloveniji od vsakih sto evrov prihodkov pridelajo le okoli sedem evrov dobička iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA), s katerim morajo nato kriti stroške obresti, amortizacijo in stroške razvoja. Ob upoštevanju podatka, da na prodajnih policah Mercatorja ustvarijo vsaj okoli tretjino svoje prodaje, bi morala tako zaradi višjih stroškov za plačilo obresti ali opazneje znižati stroške poslovanja, znižati število zaposlenih ali podražiti svoje izdelke, saj se jim v nasprotnem primeru z največjo slovensko trgovsko verigo ne bi več splačalo poslovati.
Banke želijo lastne napačne odločitve prenesti na gospodarstvo
Dejstvo, da banke na čelu z NLB poskušajo na vrat na nos prodati Mercator Agrokorju, kaže na to, da so ujetnik in žrtev lastnih napačnih odločitev iz preteklosti, opozarja eden uglednih slovenskih ekonomistov, ki je želel ostati neimenovan. Da so banke sploh postale lastnice Mercatorja, so namreč krive same, saj so v preteklosti brez kakršnih koli zadržkov financirale posle nekdanjega predsednika uprave Pivovarne Laško Boška Šrota. V primeru prodaje Mercatorja bodo banke svoje napačne odločitve iz preteklosti prenesle neposredno na gospodarstvo, ki mu v zadnjem času zaostrujejo ali omejujejo pogoje financiranja. To pomeni, da bodo napačne odločitve bankirjev, za katere vsaj do danes še ni odgovarjal niti en bankir, plačevala podjetja, ki se morajo že tako ali drugače dnevno boriti za preživetje na trgu, je še opozoril naš sogovornik.
Konzum češke kupce ceni bolj od slovenskih
Številni pozorni slovenski turisti so ob obisku Konzumovih prodajaln v poletnih mesecih lahko zasledili, da se največja hrvaška trgovska veriga v svojem predstavitvenem prospektu predstavlja v hrvaškem, angleškem, nemškem, italijanskem in češkem jeziku. Ker so Slovenci po številu nočitev v sosednji državi na drugem mestu, smo v Agrokor naslovili vprašanje, zakaj Konzuma niso predstavili gostom tudi v slovenskem jeziku. Odgovora nismo prejeli, prav tako pa nam niso pojasnili, koliko slovenskih izdelkov se je v zadnjem času vrnilo na Konzumove prodajne police. Po neuradnih podatkih je to v zadnjem času uspelo nekaterim slovenskim proizvajalcem. Ti so v neformalnih pogovorih o sodelovanju s Konzumom za zdaj še skeptični in ne izključujejo možnosti, da gre zgolj za piarovsko potezo, s katero je Todorić želel pridobiti njihovo naklonjenost pri prodaji Mercatorja. Spomnimo, da je Konzum leta 2007, ko so se politični odnosi med Slovenijo in Hrvaško zaostrili, s svojih polic umaknil skoraj vse slovenske proizvode.