Ustavno sodišče je že decembra 2013 prejelo prve pobude za oceno ustavnosti določb Zakona o bančništvu (ZBan-1), na podlagi katerih so bili z odločbami Banke Slovenije dne 18.12.2013 petim slovenskim bankam (NLB, d.d., Nova KBM, d.d., Abanka, d.d., Probanka, d.d. in Factor banka, d.d.) izrečeni izredni ukrepi, s katerimi so bile izbrisane vse obveznice in delnice omenjenih bank. Odločitve Ustavnega sodišča še vedno ni, medtem ko se zastaralni roki za vložitev odškodninskih tožb zoper Banko Slovenije, poslovne banke in člane njihovih uprav v zvezi z navedenim izbrisom s koncem letošnjega leta iztekajo.
Zato so pobudniki v okviru Društva Mali delničarji Slovenije (Društvo MDS) in drugi pobudniki, ki jih vse zastopa Odvetniška pisarna Tamara Kek d.o.o. pred Ustavnim sodiščem vložili ponovno zahtevo za začasno zadržanje določb Zakona o bančništvu (ZBan-1) s predlogom načina izvršitve tega sklepa, in sicer na način, da se tek zastaralnih rokov zadrži do odločitve Ustavnega sodišča, oziroma do izteka enega leta od objave odločitve Ustavnega sodišča v Uradnem listu.
Ljubljana, 08. junij 2016
Pobudniki, ki so na podlagi odločb Banke Slovenije praktično čez noč ostali brez vseh svojih naložb v podrejene obveznice in delnice bank menijo, da odsotnost sprejema odločitve s strani Ustavnega sodišča (absolutno prednostna obravnava, ki traja že skoraj 2 leti in pol) onemogoča ustrezno sodno varstvo.
V Odvetniški pisarni Tamare Kek so utemeljili, da bi pobudnikom z nadaljnjim izvrševanjem 347. in 350.a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika lahko nastale težko popravljive oziroma celo nepopravljive škodljive posledice, ker bi bili prisiljeni, da pred odločitvijo Ustavnega sodišča vložijo tožbe in zahtevajo sodno varstvo svojih pravic zoper Banko Slovenije, poslovne banke in člane njihovih uprav, pri čemer bi bilo to sodno varstvo na podlagi izpodbijane ureditve popolnoma neučinkovito in bi lahko privedlo do kršitve njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva.
Pobudniki so namreč v pobudah že utemeljili, zakaj menijo, da je ureditev iz Zakona o bančništvu, na podlagi katere bi bili navedeno sodno varstvo prisiljeni zahtevati, protiustavna in jim vložene tožbe na podlagi izpodbijanih določb ne bi omogočale učinkovitega sodnega varstva. Zato so pobudniki prepričani, da bi jim bilo le z izdajo predlagane začasne odredbe omogočeno učinkovito sodno varstvo njihovih zakonskih in ustavnih pravic pred rednimi sodišči.
Stališče, da izpodbijani Zakon o bančništvu razlaščenim vlagateljem ne omogoča učinkovitega sodnega varstva, je pred kratkim izrazilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije in zaradi tega na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložilo lastno zahtevo za oceno ustavnosti 347. člena tega zakona (zahteva U-I-57/16 z dne 1. aprila 2016).